V času dinastije Shang se je kmetijstvo močno razvilo, v določenem obsegu pa je oblikovala tudi kugarska industrija. Čeprav je število svilenih tkanin iz dinastije Shang, ki jih je odkrila arheologija, omejeno, so se pojavile svilene tkanine iz žakarda, kar kaže, da je takratna tehnologija tkanja dosegla precejšnjo raven.
V času dinastije Western Zhou so vladarji že strogo organizirali in vodili industrijsko proizvodnjo, tehnologija proizvodnje svile pa se je izboljšala v primerjavi z dinastijo Shang.
Pomladno in jesensko obdobje ter obdobje bojevih držav je bilo v kitajski zgodovini obdobje prehoda iz suženjstva v fevdalizem. Produktivne sile ter družbeni in gospodarski vzorci so doživeli ogromne spremembe. Pozornost sta deležni tudi kužarstvo in svilarstvo, razvoj kmetijske murve pa je postal pomembna nacionalna politika za blaginjo države in ljudi.
V obdobju sprtih držav so kmetje, ki so združevali kmetijstvo in obrt, postali osnovne proizvodne enote družbe, obrti pa so postali pomemben del kmetijskega gospodarstva. Specializacija proizvodnje svile je bolj očitna, nekatere tehnologije pa so se prenašale iz roda v rod in dosegle zelo visoko raven. Svilo je mogoče proizvajati skoraj povsod, veliko pa je tudi sort svile, ki so v glavnem razdeljene v tri kategorije: svila, svila in brokat. Pojav brokata je pomemben mejnik v zgodovini kitajske svile. Združuje odlično delovanje svile z likovno umetnostjo. To ni samo plemenit material za oblačila, ampak tudi umetniško delo. To je močno izboljšalo kulturno konotacijo in zgodovinsko vrednost svilenih izdelkov ter ima daljnosežen vpliv. V tem času se je kitajska svila razširila tudi v Indijo. Knjiga indijskega politika in filozofa Kodillierja"Politične zadeve" vsebuje besedo cinapatta, kar pomeni"snop kitajske svile." Poleg tega je iz številnih znakov v sanskrtu razvidno, da so staroindijski ljudje veliko bolj natančno razumeli svilo kot Grki in Rimljani. Vedeli so, da svilo pljuvajo črvi, svilo pa črpajo iz kokonov.
